Poleti leta 1966 je občina Ljubljana dodelila Ediciji OHO javni prodajalni prostor pod arkadami Kazine ob parku Zvezda v Ljubljani. Tam je bilo mogoče, običajno ob torkih in petkih med dvanajsto in štirinajsto uro, na prodajni mizi OHO kupiti knjige in druge izdelke, ki so po večini izšli v samozaložbi in jih je mogoče označiti kot knjige umetnika.
Tako se tudi Ohojevska knjiga v načelih reizma oddaljuje od klasične knjižne strukture, saj ukinja določene perceptivne mehanizme. Zasnovana je večdimenzionalno, saj ne upošteva linearne strukture ampak krožno. Knjiga tako nima pravega začetka pa tudi konca ne. Gledalcu omogoča ritmično listanje po straneh, ki se odpirajo in odkrivajo, knijga se obrača, predvsem pa je proces listanja zasnovan neskončno. V knjigi se prepleta odnos med črto oz. risbami Marka Pogačnika, besedo oz. pesmimi I. G. Plamna in prostorom, ki ga uteleša forma knjige.
Ob Knjigi OHO, ki je dala ime celotnemu gibanju, je leta 1966 v študentskem časopisu Tribuna izšel tudi Manifest OHO.
Tekst: Ana Mizerit
