Ohojevci so leta 1969 s t.i. poletnimi projekti razvili specifično različico krajinske umetnosti. Eden prvih ohojevskih projektov krajinske umetnosti je bilo najbrž delo Marka Pogačnika Programirani gozd. Umetnik je delal v umetno zasajenem gozdu, ki leži v bližini vasi Meja. Drevesa so bila posajena po natančnem vzorcu, ki je spominjal na mrežo.Pogačnik je ta mrežni vzorec uporabil kot podlago numeričnega programa, s katerim je določil drevesa, na katera je pritrdil obroče iz zglajenega aluminija. To delo je bilo vidno z bližnje ceste, namenjeno je bilo ljudem v mimovozečih avtomobilih.
Iztok Geister je pomembnost GOZDA za skupino OHO opisal:
Modrost zahodno evropskega mišljenja po kateri "zaradi dreves ne vidimo gozda" je OHO prevrednotil v modrost po kateri "zaradi gozda ne vidimo dreves". Za OHO je razsvetljenje biti najvišji postulat, zato so konkreta drevesa pomembnejša od abstraktnega gozda, posamezno pomembnejše od skupnega, posebno od splošnega. Seveda pa s tem ni rečeno, da OHO gozda ne vidi. Nanj gleda v sinekološkem smislu, kot na meddrevesne odnošaje, kar pomeni, da ostaja pri koreninah gozda. Enako obzirno obravnava odnošaje med koreninami, deblom in krošnjo s čemer se na poznavalskem nivoju ukvarja avtekologija. Vzorec gozda je pomemben tudi pri gledanju na polje, reko in druge sestavine kulturne pokrajine.
Tekst: Ana Mizerit
